Razprtije znotraj Judo zveze Slovenije (JZS), ki že dolgo delijo eno od naših najuspešnejših športnih organizacij, so slednjič pripeljale do vrelišča. Na izjemno burni izredni seji skupščine, na kateri ni manjkalo medsebojnih obtoževanj, glasnih pokašljevanj, zmerljivk, žaljivk in celo groženj, so prejšnjo sredo v Mariboru izglasovali nezaupnico predsedniku Lovrenciju Galufu. Za njegovo razrešitev je glasovalo 40 predstavnikov klubov, proti jih je bilo 28.
Četudi bi na omenjeni seji sprejeli nova društva, ki so se želela včlaniti, in bi vsa podprla 51-letnega podjetnika iz Šmarja pri Jelšah s stalnim prebivališčem v Mariboru, bi imel še vedno premalo podpornikov, da bi se obdržal na predsedniškem stolčku. Mimogrede: nove klube naj bi po pravilniku vendarle sprejeli na redni seji, na katero naj bi jih – kakor je slišati – prišlo še več, tako da bi lahko potem zbrali večino ...
Da bo sicer Galuf zelo težko izpeljal mandat do konca, je bilo mogoče slutiti že ob njegovi izvolitvi konec septembra 2021, ko je svojega protikandidata Darka Mušiča le za malo premagal šele v drugem poskusu (38:33). Že takrat se je pokazala velika razdvojenost v slovenskem judu, zaradi česar je posredoval celo prvi mož svetovne judoistične zveze Marius Vizer.
Zdaj je na revolucionarjih, da se dokažejo. Da jim po vsem, kar se je dogajalo v zadnjem obdobju, ne bo lahko, jim je verjetno jasno.
Tega se je zavedal tudi Lovrencij. Ko je prevzel krmilo JZS, je namreč med drugimi nalogami izpostavil ravno prizadevanje k združevanju članov zveze, kar mu – sodeč po videnem in slišanem na izredni seji skupščine – očitno ni uspelo. Kakor tudi njegovim predhodnikom ni. Kdor vsaj malo pozna zakulisje v naši krovni judoistični hiši, dobro ve, da so tisti, ki imajo v rokah škarje in platno, le redko skupaj vlekli voz v isto smer.
Večina klubov se je zdaj odločila, kakor se pač je, kar je treba upoštevati. Najmanj nenavadne pri celotni zgodbi (če ne neprimerne) pa so tri stvari: čas (predsednika so zrušili pičla dva tedna pred evropskim prvenstvom v Montpellierju in devet mesecev pred olimpijskimi igrami v Parizu), način, na kakršnega so se tega lotili (zahrbtnost oziroma neiskrenost so namreč očitali prav Galufu), in dejstvo, da so napad izpeljali, ne da bi ob tem ponudili (ustrezno) zamenjavo za novega vodjo JZS.
Kakor koli že; zdaj je na revolucionarjih, da se dokažejo. Da jim po vsem, kar se je dogajalo v zadnjem obdobju, ne bo lahko, jim je verjetno jasno.
